Igranje v indijskih filmih… HAHAHA

Kot vsakega ‘forinerja’, ki se pojavi v indijskih filmih me je čisto klasično srečal casting agent sredi ulice v Pondicherry-ju: “Hi Sir! Are you willing to participate in film shooting? It’s the biggest film in Tamil Nadu so far and you will be having chance to meet one of the biggest cinema stars in India, Rajini Kanth.” Whooow, Rajini nas osebno vabi al kaj. BTW? Kdo je Rajini? Never heard of him. No, pa da vidimo.

Ko me je Kumar še dodatno informiral o vseh detajlih snemanja, sem se dokaj hitro odločil, malo iz radovednosti, delno zaradi ponujenih 1000 rupij, ki jih v Indiji ne najdeš kar tako. Sicer je cena za EU in tudi SLO razmere komično nizka (cca 15 EUR), pa je v primerjavi s povprečno indijsko delavsko plačo 2000 rupij na mesec, skoraj kot super zadetek na tomboli.

Stroški prevoza so zmeraj vključeni, tako tudi hotel, pa zajtrk in kosilo. Obroki so sicer tipični indian meal / indijski obrok, pa vendar zmeraj postrežejo vegetarijanski in mesnojedi verziji… Prvo srečanje z bollywoodom je bilo tako postavljeno za večerno snemanje na mednarodnem letališču Chennai.

Madras, kamor me je še z ostalimi dvemi background akterji po eklektičnih indijskih cestnih pripeljal za to priložnost najet taxi, so iz političnih razlogov pred leti preimenovali v Chennai (populacija cca. 5mio oz. 7.5mio z okolico).

Skoraj vsi indijskih poslovni in javni prostorih so večinoma hlajeni z air-condition napravami, zato sem bil pripravljen in nisem prišel samo v kratkih rokavih. Ker je prav to letališče eno izmed najbolj obiskanih v Indiji, je bilo snemanje scene prihoda glavnega junaka hitro in trajalo le dva večera… Naloga nas forinerjev, pa glumit turiste, ki uletavajo iz vsepovsod po svetu, skratka klasična background tapeta.

Ko je uletel Rajini Kanth na sceno, so se vsem domačinom, razen režiserja in producenta zašibila kolena in takoj so nas belčke postavili vmes na svoja mesta. Varno iza ograje, pa so domačini ‘odigrali’ mahanje zastavic in vzklikanje ob prihodu Shivaji-ja, glavnega protagonista oz. heroja filma, kot pravijo indijci.

Med eno izmed pavz sem se odsmukal do ‘nesmrtnega’ igralca/boga in mu podaril art CDrom Manhattan NY iz naše Kerubin.com produkcije z besedami: “A gift from European artists.” Bil je rahlo presenečen, čeprav tega ni odkrito pokazal in se v zelo elegantni, a skromni angleščini zahvalil in spravil darilo v torbo. Moj namen je bil dosežen, saj mi je osebno pomebno, da se izmenjujem(o) medkontinentalno.

V prizoru iz letališča, ki je pravzaprav prva scena v filmu, sem tako pristal v prvem planu in me lahko vidite v belo/plavi havajski srajci, z ruzakom na hrbtu… Mmm, stajling je bil hud… V glavnem so bili vsi moji indijski frendi totalno impresionirani, ker sem videl njihovega heroja v živo in celo upal pristopiti do njega in tako je to…

Po snemanju, na katerem sem zaradi obveznosti v Aurovillu ostal le prvi večer, sem direktno od casting agenta dobil na roko 1000 INR in se spet s taxijem odpeljal po ECR (East Coast Road) nazaj 130 km na jug. Fensi, bi lahko rekel, le če ne bi bilo na cesti sem in tja krav, divjih psov, pa norih voznikov, ki skoraj vsi po vrsti vozijo z dolgimi lučmi, ne glede na ostale udeležene v prometu. No, ker pa je bilo na cesti zaradi pozne nočne ure skoraj nič prometa, se je tako pot skrajšala časovno za dobrih 45 minut. Jep.

Plakat ob 150 dnevnem predvajanju filma.

Ni me presenetilo, ko se je čez dobre tri mesece  Kumar (casting agent) spet pojavil v okolici in začel organizirati večjo skupino za desetdnevno snemanje istega filma. Whoooot!? 10.000 rupij… Sej me bo folk še postrani gledal, tolk že služim… Haha… In smo šli… Trije mini busi iz našega konca… Glumit gljive… Še dobro, da sem vzel s sabo knjige in mjuzik, sicer bi se mi zaradi besne vročine in šundra v Chennaiju strgalo…

Nastanjeni smo bili v kar smooth novem hotelu, katerega ime sem pozabil, pa vseno povem, da je tudi montiranje v indijske hotele zanimiva dogodivščina. Obvezno pasoš, pa po deseti uri le ne hodit, ker je zaprto… Kumarju sem izrecno povedal, da hočem biti v sobi sam in tako sem edini od celotne klape imel solo room, kar je pomembno, ko se ti po dolgem dnevu čakanja in snemanja na popoldanski perfect luči za posnetek štirih kadrov, res prileže počitek v tišini.

V naslednjih dneh, se je v ogromni stari zapuščeni tovarni textila, ob nekje devetih zjutraj tako nabiralo v improvizirani jedilnici okoli 150 statistov, ki so z užitkom in tudi obilo pritožb s strani predvsem ruskih angažirancev, pomalicali idlije (riževi ‘cmoki’), čapatije, jajčne omlete, vsaj tri vrste prilog/juhic, neskončno riža in barjije (ocvrti zelenjavni zavitki). V indiji je zajtrk skoraj vedno v celoti vegetarijanski in sem se zato lahko le veselil za razliko prej omenjenih rusov, s katerimi smo kasneje, ko smo se srečali spet na snemanju v Kerali, ki ga bom opisal malo nižje, kar nekako spoprijateljili.

Po extra bananah in čaju smo prejeli ‘čudovite’ kostume. Lahko bi rekel jaooo, saj smo bili za vloge backgrounda opremljeni z srajcami, puloverji, hlačami, čevlji, plašči in maskami. Povprečna temperatura je bila tisti čas med 35-37C, torej ne prevroče, ne prehladno, tako, da smo junaško preživeli naslednjih nekaj dni v kuhanju na soncu in v senci. Spili smo neomejene količine vode in namiksanih sokov iz praška v stilu cedevite, katerih sicer ne pijem. Spraševal sem se, zakaj si delajo stroške z najemanjem nas tadragih forinerjev, ko pa bi lahko iza vročih mask skrili lokalne akterje in jih plačali vsaj pol manj, pa jim naredili res veliko uslugo. Uradni odgovor: Tujci vedo za kaj gre, so talentirani za igro in kot glavno, ne silijo v superstar igralce oz. glavno zvezdo filma. Ha, ha…

Glavno zvezdo so na snemanje vsak dan incognito pripeljali v skromnem, a klasičnem indijskem avtu Ambasador, ker je baje tako najlažje zaradi lokalnih oboževalcev. Zanimivo je bilo opazovati scenografsko kombinacijo poslikav za to priložnost pobrano od mehiških vplivov, romantični angelčkov in umetno zgrajenega bazena z kopijo beneške gondole. Temu kičastemu momentu se evropejci nismo mogli načuditi vseh deset dni snemanja.

Rajini je svojih nekaj scen vedno posnel šele popoldne. Zaradi indijske brzine in organizacije, je nekaj scenografije, ki jo vidite na švoh fotografijah, nastajalo sproti in vsaj 50 scenskih delavcev je od zgodnjega jutra do poznega popoldneva štemalo, malalo, žagalo, zabijalo materiale v zastavljeno celoto čez cel sončni dan, kar je potekalo umirjeno in razen stalnega klica tani (voda) so bili kljub številčnosti nevsiljivi, skoraj nevidni.

Kumar in casting ekipa je poskrbela za mednarodno pestrost nas ‘ekstrasov’ in bilo nas je od angležev, avstralcev, novozelancev, nemcev, rusov, irancev, američanov, madžarov, francozev, špancev, brazilcev, pa do nekaj indijcev iz dalnjega severa Indije, kjer so bolj svetlopolti od ‘people from south’ Indija, ki so res čokoladni 99%.

Spoprijateljil sem se z enim od kaskaderjev in mi je nekaj povedal o delovnih razmerah v Kollywoodu, kot se imenuje vsa filmska scena, ki izhaja iz Chenaija. Dela je veliko, plačano je srednje good za indijske povprečne razmere. Domači statisti dobijo med 250 do 500 rupij, kar je good, kaskaderji pa nekje od 500 do 2000 rupij, odvisno od nevarnosti scene, višine budgeta ali pa pohlepa producenta oz. njegove casting ekipe. Na tem snemanju je bil enako plačan kot mi. Torej 1100 rupij, saj smo se zaradi desetih dolgih dni še izborili za 100 rupij ekstra za večerje, rikše… Sicer je cena dobre večerje v elegantnih restavracijah od 150 rupij naprej, pa vendar ni uspeloskoraj nikomur zapravit več kot 850 rupij za ekstra dodatke. No, razen enkrat, ko smo šli v izjemno cool club Speed, kjer je tisti večer gostoval DJ iz Češke Republike in ga na debelo pokal z elektrom, tako da sem se dobro odtrgal v separiranem minifloru, medtem, ko so ostali pijuckali Kingfisher pirčk.

Link na video iz snemanja: http://www.youtube.com/watch?v=-MD47SBEmpI&feature=related

Ker so mnogi prijatelji iz AVja zvedeli, da spet ’snemam’ z Rajinikanthom, sta se dva opogumila in me nažicala, če jima lahko prinesem njegov avtogram. Ker je bilo pred nami tako deset dni snemanja se mi je po prvi noči, ko sem ga srečal na letališču zdela prošnja dosti preprosta, sem rekel da vsekakor. Tako sem tretji dan med pavzo pristopil do njega, ga pozdravil in vprašal, če se me spomne in če je že utegnil pogledati podarjeni cd. Enako kot prvič se mi je zahvalil in povedal, da si je ogledal naše ustvarjanje in liked it very much. Pogovor sva nadaljevala konstruktivno, pa sem mu še poleg kratkega opisa mojega ustvarjanja povedal, da sem naredil tako izi klubsko verzijo najbolj svete indijske mantre Om Namaha Shivaya, za katero sem slišal, da jo ima zelo rad in mu je kot pravijo najljubša. Tokrat ni bilo več pregrad in je prosil, da bi jo zelo rad slišal, če mu lahko priskrbim eno kopijo na CDju. Ko je to slišal še Shankar (režiser), pa producent in dance teacher Lawrence, so se vsi trije zagreli in prosili enako. Seveda sem napedenal kopijo vsakemu, plus še Red’a'red cd iz svoje zbirke, med drugim tudi za Petra Haina, ki je bil zadolžen za SFX, plus kaskaderje, namreč tudi on je v ‘prostem’ času, enako kot Lawrence režiser. Hja, huda klapa na kupu in če povem, da je scenografijo delal najbolj priznan slikar, scenski mojster in tudi režiser Tamil Nadu-ja Thotta Tharani, ni čudno, da je tako Sivaji: The Boss (uradni naslov) film z največjim zaslužkom, najdražjim budgetom in največjim ogledom v prvem dnevu do takrat v Indiji.

Nekaj dni kasneje sem spet med odmorom pristopil do mega/super/zvezdnika, kot ga tudi domačini ljubkovalno kličejo in vprašal, če je že utegnil kaj preposlušati mantro. Rajini je mirno odgovoril: I liked it really really much. Whooow. Ali bova kaj naredila s tem materialom sem poslovno zastavil debato. We will do something, je odgovoril. Ampak kako vas lahko kontaktiram, vi ste zelo zelo zasedeni, sem nadaljeval. Pomahal je najbližjemu asistentu, nekaj povedal v tamilščini in ta je kot v blisku pripeljal producenta, ki je skoraj prestrašeno švignil proti meni, da naj pustim zvezdo v pavzi, ko bere knjigo. Rajini ga je umiril z zamahom roke in naročil v angleščini pred vso ekipo naj mi da direktno telefonsko številko. Takoj sem jo dobil. In kot vsi pravijo, da če da Rajini besedo, se jo bo tudi držal. Sedaj sem bookiran na listi pomembnih klicev. Nadaljevanje sledi. Sicer pa je Sivaji, kar je tudi njegovo rojstno ime, poleg vsega njegov stoti film (100!!!) in do sedaj njegov najuspešnejši v karieri.
Predzadnji dan snemanja je nekako ustaljen dan, ko se stvari že bolj sprostijo, tako da sem po pogovoru in fotkanju z glavno žensko junakinjo filma, ki jo igra mlada Shriya Saran, spet spoštljivo pristopil v pravem trenutku, tokrat po kon;anem snemanju in zaprosil za avtogram, ki gre h njegovim dvem fenom iz Aurovilla. Ko so to videl še ostali člani ekipe, se je takoj naredila okoli Sivaji-ja skupina in sledilo je podpisovanje in fotografiranje z mega/super/herojem.
V KERALO
Na naslednji večji ’shooting’ sem se opravil šele leto kasneje za film Pashazzi Raja, ki je 200 let stara resnična zgodba o lokalnem Kerala heroju, uporniku proti angleškim imperialistom. Tudi tokrat ni šlo brez poti v Chennai, kjer se je ekipa tokrat v moji casting organizaciji namontirala na vlak in se zjutraj prebudila v mestu Thalacherry na zahodni obali južne Indije.
Ker je šlo predvsem za snemanje zunanjih masovnih prizorov, je bilo srečevanja z superzvezdniki iz tega konca Indije skoraj nič, pa vendar sem vseeno malo zadogajal z ‘debelušnimi’ akterji na snemanju ala večernega dvornega plesa.
Glavno snemanje je potekalo zunaj ob morju v znameniti trdnjavi Red Fort, v mestecu Kannur, ki je prav simpatična turistična točka. Po dolgem času sem srečal ’stare’ filmske znance iz Bangaloreja, ki so prišli kar z dvemi avtobusi, čisto sesuti zaradi nočne dvanajsturne vožnje. Vseeno smo bili vsi veseli, saj se nismo videli kar nekaj časa in lokacija je bila za razliko od Chennaija mega fresh…
Prvo jutro in praktično cel dan je minil v senčki mogočnih starih dreves, ter treniranju ekipe v vojaški hoji ala oooooold school…
Kot lahko vidite, iz fotk, sem imel ne le eno, ampak celo tri vloge. Igralec Gary Richardson, ki živi sicer v Bombayu, kjer vodi tudi šolo teatra in je povrh še pisatelj, je bil v tem filmu eden izmed lead ‘badcaracter’ vlog v muviju. Spoznala sva že prej na eni avdiciji v Bombayu, kjer sva si takoj izmenjala umetniške stvaritve, pa je kar napeljeval Kumarja, da naj raje jaz prevzamem njegov lik v filmu, ker ima čisto druge obveznosti… Hahaha… Vseeno pa je bila edina vrstica, ki sem jo ene trikrat uspešno odtulil: Company! Attention! Company! Marsh: Left, right, left… Left, right, left…
V pavzi pa sem se kot edini javil, da znam jahat konja za side roll of lieutenant in imel pol cel popoldan dogodivščine pod imenom vaja v senčnem parku. Bil sem tudi priča prihodu malih šolarjev na ogled trdnjave in neverjetno je bilo gledati prizor, kjer se je iz enega avtobusa skoraj petnajst minut valilo neskončno število otrok. Prav vprašat sem šel njihovega vodiča, koliko jih je na enem busu. Nekaj čez osemdeset je povedal. Zdelo se mi je, da jih je bilo vsaj še ene deset več.
Film prihaja v dvorane šele letos jeseni in kot napovedujejo bo ta epic saga spet velik blockbuster v Kerali in sosednjih deželah. Za prizore bojev, pa nisem utegnil iti, kljub temu, da sem tokrat, kot manager svojega teama zaslužil poleg klasičnih 1100 na dan, še 200 po glavi in ko imaš skupino petnajstih se v desetih dneh kar nabere nekaj, čemur se v naši deželi le čudimo.
  • Share/Bookmark


12 komentarjev ↓

#1   sergejom dne 13.08.2009 11:32

Dobro napisano, doživeto. Ker sem tudi sam haral okrog Madrasa, po Mangalore-u, Pondicerry-u so se mi mimogrede obudili tudi lepi spomini.
Takrat sem si v Ernakulamu tudi šel ogledat enega izmed bolivudskih hitov. Takrat sem si mislil, da zaradi maratonske dolžine, napol polamanega stola, najbolj pocukranega mjuzikla/kriminalke/španske nadaljevanke/ljubezenske zgodbe v istem filmu, kar sem jih kdaj videl, ne bom gledal nobenega več. Sedaj pa me matra firbec, da poiščem tega Sivaji in pogledam če so se kaj poboljšali ;)
LP tja dol v Auroville

#2 nevenka  nevenka dne 13.08.2009 18:08

Wow. Pa ti si pravi muvistar. Saj Bollywood oziroma Kollywood ni kar tako.
Očitno imajo veliko produkcijo in tudi veliko gledalcev.
He, he, dobro boš vnovčil svoj evropski face. In z dobrim občutkom počasi še kaj.
Sem pa nedavno nekaj brala o tem tvojem mestecu v katerem si nastanjen, Aurovillu, nekakšno eksperimentalno mestece v katerem menda res živijo ljudje iz celega sveta. Torej pisana zalogica igralcev za turiste in podobno.
S tisto lasuljo si pravi kolonialist.
Sem vedela, da si ti dogaja in bomo imeli kaj brat :-)

#3   zvonka dne 13.08.2009 23:22

Nimamo kaj brat. Jajca od besed.

#4   NoMercy dne 14.08.2009 08:40

Bravo – twelve points za tole lahko poletno branje :P
Še kakšno besedo o raznih stranskih starletah bi prosil – pa ča in na kakšne finte se jih da v kakšen intimen vogal spraviti za rundo ali dve :)

#5   Don Juan dne 14.08.2009 11:32

Čudna pot bla je to…hehe, super zapis ;)

#6   Stric Bedanc dne 14.08.2009 13:03

Hehe, Dalaj a.k.a. crveni mundir. :mrgreen: Zanimivo branje.

#7   cvizl dne 14.08.2009 13:57

Se ti pa dogaja. Super branje.

#8   Sivka dne 14.08.2009 15:30

Dalaj kul blog!
Za vse bad karma people pa —> don’t hate, appreciate!

#9   (Š)pelca dne 17.08.2009 18:25

iii, res fajn za prebrat – si lahko kar predstavljam, kako je tam ….

#10   Wzap dne 18.08.2009 18:03

Ej s čim si se ga pa utrgal na partyju :) Resno me zanima kakšna je izbira tam “dol/gor” če ne piješ alkota?

Vidim da ti sploh ni dolgčas in si se iz mini Slovenije odlično integriral v 1,2 milijardno Indijo.

P.s. Če se beseda začne na “TA SUHI ŠKAFEC PUŠČA” brez samostalnikov, uporabiš predlog S ;)

#11 nevenka  nevenka dne 18.08.2009 19:38

Brez samoglasnikov bo najbrž bolj prav.

#12   Wzap dne 18.08.2009 20:53

Ahaha ne vem od kje se mi je to prikradlo:) selfpwn

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !