Vnosi v kategoriji 'nekategorizirano' ↓

My Top 2009

Sk8 trick: 360 kick flip late flip
http://www.youtube.com/watch?v=0eyJZgkapp4

Band: Alien Live
http://www.vest.si/2009/10/12/dalaj-eegol-z-gosti-v-kinu-siska/

Music: Hiromi Uehara
http://www.youtube.com/watch?v=z-z6n0gm918

Hero: RecycleMan
http://www.siol.net/trendi/glasba/ali_en_leva_scena/novice/2009/09/dalajev_cirkus.aspx

New Sk8 talent: Timotej Lampe Ignjič
http://www.youtube.com/watch?v=Mni5flVPjHs

Crazy Sk8 talent: Ali Jusovič
http://www.youtube.com/watch?v=xnXOaB-SInk&feature=related

Illustration: Mojca Fo
http://www.facebook.com/album.php?aid=29116&id=1101035676&ref=share

Artist: Dalaj Eegol
http://www.facebook.com/pages/Dalaj-Eegol-ex-Alien/84971534574?ref=ts

Sad song: Tuja vrsta – Ubila si mi hrčka
http://www.youtube.com/watch?v=fne2DOdNERo

CD cover design: K4 format
http://www.djfood.org/djfood/k4-format-09-compilation-from-slovenia

Jumbo poster: Dalaj @ Halloween

Inspiration: Og De Souza
http://www.youtube.com/watch?v=UQbB8ayMlAs

Wierd cool: Kid break dancing in old Rajini’s movie
http://www.facebook.com/video/video.php?v=50763286827&ref=share

Best video: Bjork – Wanderlust
http://www.facebook.com/video/video.php?v=10343523855&ref=share

Legendary: Salvador Dali on “What’s My Line?”
http://www.youtube.com/watch?v=iXT2E9Ccc8A&feature=related

Film: Palermo Shooting by Wim Wenders
http://en.wikipedia.org/wiki/Palermo_Shooting

  • Share/Bookmark

RIP mesni sendviččč…

…Pol sem šel pa na pomorsko in prvi letnik sem naredu… A ne šola ne ladja me ni prav veselila…

…Nagradno vprašanje se glasi: Kateri od smeškotov na spodnji fotki neznanega fotografa je kasneje odvrgel najstniško perje in se prelevil v aliena. Vsekakor zahvala enemu, ki je tudi na fotki in jo prek FBja nesebično posredoval v svet, da se malo nasmihamo nad preteklimi kao dbestičnimi dnevi.

…nekje 1988 v Portorožu…

Ej! Ko se spomnem, kako sta se Pirkmajer in Kostov zbijala po čebulah za šolo po pouku se mi pri retrospektivi ne vzbujajo nikakršna nostalgična čustva… Uhh… Sam da mi ni treba za malco, na pol kile belega kruha z malo poceni sira in tremi rezinam ljubljanske al katere že salame… RIP mesni sendvičččč…

  • Share/Bookmark

TONIHEC

360 flip LATE flip
I’ve been actively skateboarding about half of my life. I’m now 36. But honestly, for the last six years didn’t really do nothing to progress with new tricks. But this year in march something happened. I got the call from ‘The SKATE Spirit’ and jumped back on my skate and started with basic kick-flips, shove-its, one footers etc… I picked up quickly from where I paused and suddenly decided that it might be a good time to film something I did waaay back in previous millennium: The almighty 360 flip LATE flip.
…Photos by Jan Begiblaze Beguš…
Something impossible? Not really! With the good attention support by new friend Jan Begiblaze, who was still recovering from his ‘broken-hand’ accident and was taking care of cam, we went out in local ‘sad-park’ and filmed the trick in about 45 minutes. Booyaa… The flying source landed in northern part of Slovenia with no problems and was soon enough posted on Youtube;)
http://www.youtube.com/watch?v=0eyJZgkapp4
…Kranj…
So to all of you youngsters out-there, having doubts about your skate tricks in long distant future, one thing is sure: It’s like riding a bicycle… You just can’t forget it!!!
…U just can’t 4get…
Skateboarding is not really a joke, but it sure is entertaining and dangerously safe sport. Even better reason to see the new Slovenian skateboard video called TONIHEC (Eng.This’NoJoke) by Obsession. Awesome riders, unique spots from Europe to North Africa… Great lines, gaps, combos and humor… Smooth ‘local’ music, editing and successful theatre premiere… Something to experience… TONIHEC…
An do remember, better 360 flip LATE flip, than NEVER…
Greetings,
Dalaj Eegol
  • Share/Bookmark

Meditacija v barvi

Where music is? me sprašujejo ljudje… All around you…
Pa ti kaj ustvarjaš novega? …Ja, seveda… Večinoma v barvi…
Kako? Ja, akril na platno… Zadnja tri leta…
Prej sem večinoma s kemikom čečkal po papirju…
Aja… JA…

Barve namesto besed… Uf kakšno olajšanje… No mind meditation…
No explanation… Just flow… Way Up!

Something simple… So people will enjoy seeing…

A fairy-tail maybe? Maybe, perhaps, yes… I made it done…

www.dalaj.com

  • Share/Bookmark

Vsa čuda sveta…

…je naslov ene bolj pregledanih knjig v mojih najmlajših letih.

Kot mnoge druge knjige me je spremljala iz ‘domače’ knjižnice in burila domišljijo in tudi kritiko, saj se mladi expert iz Legolanda nisem ravno vedno konceptualno strinjal z vsem podanim…

Ker sem knjigo slučajno opazil na knjižni polici pred kratkim na potovanju, sem moral nujno sčekirat kako zadeva funkcionira toliko let kasneje… Že dejstvo, da pišem o tem, kaže, da so ta čuda pripomogla skozi knjižno objavo pri mojem zanimanju za svet kot širšo enoto in ne zgolj lokalnim fiksiranjem uma med službo in trgovino.

Tako tudi ni slučajno, da me je kot otroka fotografija iz templja v Bangkoku fascinirala, saj sem v zadnjih desetih letih v večinoma zimskem času Tajsko obiskal kar nekajkrat. In priznam, da je vsak obisk budističnih templjev kjerkoli sem bil vedno, prav vedno prežet z globokim mirom in močnimi barvami, vzorci, detajli…

Fascinirala me je preprosta podoba ogromnega Buddhe iz Japonske, kamor lahko ljudje vstopajo kot v ogromno hišo meditacije. Vsekakor čudo svojega časa, ki ga v naši deželi še dolgo ne bomo deležni.

Kitajski zid je postal legenda že preden je bil narejen. Kar me je vedno s simpatijo navduševalo v zvezi s to monumentalno skulpturo so dejansko od daleč vidne mehke linije, ki se zlivajo z naravo, kar me je vedno podzavestno spominjalo na ’snake like’ skejtparke iz osemdesetih…

Ko se je Danny Way odločil, da gigantski zid preskoči s skejtom je bilo jasno, da nisem edini, ki je videl ‘neskončno kačo’ kot poligon za skateboarding…

Pa nazaj h knjigi, kjer so posamezni artistični detajli pripomogli dejstvu, da je knjiga po vseh letih od izida še vedno zanimiva in aktualna v vizualni podobi.

Gromozanski ‘wild cat’ je maksimalno atraktiven v svoji brezčasnosti. Upam, da ne bodo ta bitja obstala zgolj v kamnitih podobah zaradi človeških ekonomskih interesov.

Človeški interesi se mi zdijo kljub izjemnem globalnem tehnološkem napredku še vedno precej plemenski. Piksel na piksel palača.

Dolar na dolar: New York  ’Big city of dreams’…

Pa še ena USA tribal varianta…

  • Share/Bookmark

Nomen est omen!

I am Lionel Joseph from Cameroon…

WE ARE MOVING,WE ARE MOVING !!!

Trading places, je bil v mojih teenage letih eden najljubših filmov… Tako sem nekaj časa bolj ali manj anonimno uporabljal nickname Lionel Joseph (v filmu kjer ima Eddie Murphy glavno vlogo, ga odigra Dan Akroyd)… To je bilo še pred časom, ko sem za Sk8TV nafural vlogo the novinarja, na spodnji sliki in kmalu spremenil ime v takratni javnosti bolj šokantno Ali Sheik Mohammed…

…Iz oddaje SK8TV, cca 1993…

Kot Alien pa sem se začel pojavljati ob prvih nastopih z bendi RC Rappers, Peyotil Crunch in Heavy Les Wanted. Sicer rojen kot Ali Ramis Džafić, me rojstno ime v celoti ni nikoli posebej kreativno  inspiriralo, saj je bilo nerodno, bosansko, včasih rusko, pa tisti ič na koncu vedno tečen za razlagat. Sicer me je Honza klical Jaffo, ampak na dolgi rok se ni obneslo. Lajf je bil kompliciran, komaj sem pričakal polnoletnost, da sem letel na občino in se uradno spedenal v Ali EN!!! Komplikacij ni blo nikakršnih, saj v Sloveniji velja pravilo čiste kartoteke in da nisi v pravnem postopku. Tako sem tri tedne kasneje ves ponosen naokoli kazal novo foro in folk se je večinoma pozitivno odzval. Doma so zavijali očmi, oče je bil kot stena, mama je zakrizirala, obe babici pa sta bili presenetljivo pozitivni in komentirali nekako v stilu, da je to tudi bolj primerno kot artistično za v javnost… Ha ha ha…

Ko sem imel vsega dosti po dogodivščinah okoli Leve scene, sem se nekako že prelevil v bolj anonimno pojavljanje na klubski DJ sceni kot DJ Poha. Ime je bilo najbližje marihuane polnem lajfstajlu, ki sem ga gojil stran od radovednih oči javnosti… Takrat sem tudi nafural spodobno čupo in sploh me ni zanimal rap kar nekaj časa… To je bilo obdobje MDMja in marihuane…

…DJing in Črnomelj…

Ko je DJ Poha že dobro zaživel na sceni pa se je nekje od daleč prikotalil v deželo Supa DJ Dmitri iz Dee Lite in takrat je prišlo do srečanja z gobo. Komad Nai Firma dela za gledališko predstavo Limonada, je izšel pod novim krasnim imenom OF GOBE. V viziji se mi je namreč pokazalo, da v stiku s svetimi prijatelji vsak postane odrešen. No, vsaj v roku trajanja druženja z gozdnimi prijatelji.

…Interview with Marko Jazbinšek… Verona, Italy…

Aha, pa na italijanskih skejt kontestih tudi nisem nikoli nastopal po rojstnim imenom, ampak izpeljanko Ali Joseph, kar je italjanskim napovedovalcem res olajšalo izgovorjavo, za razliko naprimer Markota Jazbinška, ki je slišal vse od Jazbinsky, Jazzboobansky do Jazzhamburger… In to je bilo še vse pred Burekom… Ha ha… Lahko sem vesel da sem vedno in povsod vsa leta preživljal v pisani družbi imen Glista aka Džizzi (Iztok iz osnovne), Cvrle (Cveto), Honza (Anže), Dada (Darja), Nena (Ksenija), Semiko (originalno), v srednji šoli Pango, Fedr, Grad, Skinny, Lamo (tudi Trasher), Mike, kasneje so me nekaj časa obkrožali guysi, ki so furali original priimke: Medved, Volk, Zver, Bolha in Miško sta spet nick… Po Klemen Klemnu se je zgledoval Boris Boris, zveneči so Mirko (Vicentič Polič) aka Jamirko, Mike Wilford (Miha Šegula) In to je bilo skoraj še vse pred kasnejšo histerijo z DJ imeni, kamoli sedanjim fanatičnim skrivanjem identitete v blogih, mejlih, FBjih itd… Pred Eminemom, Diddyjem in ostalimi na sceni… Vmes sem spoznal spet nekaj originalnih imen Bor, Jelka, Jagoda, Pšena, Ajda, Melisa, Dunja, Bilka,…

Odločil se je tudi Boris Semolič, ki se je uradno preimenoval v Boris Delux. Pa model iz Šiške je tudi uradno postal Lemmy Hofman, pa Brane v Erik Blake, Gogi aka Gorazd je že dolgo Patrice Monroe. Ichisan aka Iči oz Igor Škafar je še zmeraj Iči, ki ga kličem El Tigre, pa njegov brat Dač Šulc (uradno Damjan). Skratka najdel bi jih še in še… Recimo Gregor Zemljič je Žemla… So tudi taki, ki me sedaj dodajajo na FBju, pa jih od prej sploh ne poznam po imenu, ker so bili meni znani kot Paco, Mišek (sicer Damjan Kelbič), pa Gordon je Pacco… Danes je klical Kliko. Iz skate kroga so Fogi, Hefe, Jah, Log, Begiblaze, Konan, Pen, Dado, Čelo… Nekaterim sploh ne vem original imen… Cel žur…

DALAJ EEGOL = Ocean Kroži

  • Share/Bookmark

Intervju by Miroslav Akrapovič

VRNITEV JEDIJA

Morda se zdi naslov zgoraj pretenciozen ali pa zgrešen, toda ob vsakršni omembi tvojega lika in dela, se vedno vleče vprašanje tvoje glasbene vrnitve. Le redki pozorni spremljevalci glasbenega dogajanja se zavedamo, da ti nikoli nisi nikamor šel, seveda v tistem transcedentalnem umetniškem, glasbenem smislu. V vseh teh letih si bil glasbeno in drugače dejaven, le ni ti bilo treba tega razglašati na vse zvonove v naši dolinci šentflorjanski. Se motim?

Najprej hvala za kompliment iz naslova. Vsekakor imaš prav glede mojega glasbenega dela. Prav tretji album red’a'red je sigurno bližje intergalaktičnim zvokom, kot moje ostalo bolj znano delo. Zelo, zelo bolj alienovsko se razvija vsebinsko, zvokovno in aranžmajsko. Prav za ta album naredim redno dva art videospota letno in nekaj od tega je pod okriljem multimedijske založbe Kerubin, kjer delujem od ukinitve Forza Cheeba Networks, je tudi izšlo v DVD in CD/Rom formatih, projekti Manhattan NY, Stoli/Chairs in Kodeks.

Foto: Primož Korošec

Tvoj prvenec Leva scena, ki bo letos obudila petnajst let od izdaje je kot nekakšna tvoja usoda. Ni ga veljaka in seljaka, ki ga ne bi poznal, eni prisegajo, da jim je vrnila vero v razum, eni jo razglašajo (še danes) za največji diskografski dosežek v Sloveniji po osamosvojitvi, enim je predstavljala biblijo, drugim pa koran … Le dodal bi morda, da sta tako album Leva scena kot tudi seveda ti kot avtor in izvajalec pomirila urbano sceno kot nihče v preteklosti. Ob tem mislim, da so o tebi peli superlative punkerji in raperji, metalci in jazzisti. Tisti, ki so poštekali sporočilnost in kritiko … Zdi se malce paradoksalno, da si z albumom, ki je razburil vse – pomiril tudi vse! Po petnajstih letih se kdaj ozreš nazaj v ta čas?

Osebno tega sicer nisem ravno občutil na točno ta način, pa vendar se zavedam, morda šele sedaj, po 15ih letih od izida, kako močen vpliv je imela in še vedno ima Leva Scena. Ravno včeraj sem se pojavil na skateboard srečanju  v Škofji Loki, ko je  DJ sredi sešna prijavil komad Sirni&Mesni (Burek). Vsi prisotni, ki jih od prej osebno ne poznam in so bili ob moji prisotnosti nekoliko zadržani, so ob prvih zvokih komada padli v sproščen smeh, medtem sem sam med skejt akcijo normalno tudi malo zagruval in odrepal. Takoj se je atmosfera neverjetno sprostila in smo iz hladnih napetih Wu/Tang beatov in old school hip hop groova zadogajali veliko bolj sproščeno in friendly, kot trenutek pred tem, ko je bila še kar prisotna tekmovalna napetost. Ni kaj, ko je DJ nadaljeval še z U Can‘t Touch This je bilo vsem jasno, da smo na QL eventu in tako je gre. Dejansko so padle etikete med reperji, metalci, pankerji, emoti in pač vsemi prisotnimi. Vsekakor se mi zdi kot avtorju takega glasbenega ‘momenta’ to fenomenalno. Ni pa to moj oltar, h katerem bi hodil dnevno molit in ga krasit.

Ali misliš, da je danes možna »leva scena II«, od kakšnih nadobudnih mladcev v žanru? Mislim na kritiško brezkompromisnost do aktualne e – strada(lne) situacije. Ali danes v segment »leve scene« bolj sodijo politiki in tajkuni? Še kako bi se prilegla tvoja napoved izpred petnajstih letih »Plun k’ delavc«.

Vsekakor se mi zdi enako sedaj možno, da bi kdo presenetil in rastresel sceno s čem kreativnim in ustvarjalnim. Dejansko pa so se standardi glasbene industrije tako močno dvignili, da je to sedaj dosti večji izziv, kot je bil to daljnega 1995. Takrat je bil prostor še mnogo manj obremenjen v primerjavi s sedanjim nenaravno našponanim in vsekakor umetno skreiranim načinom zahodnega življenja. Manj je bilo meja med vsemi. Sedaj je treba bit zelo gladiatorski pri materializaciji kreativnih stvaritev, saj je Rumeni Pes (yellow press) mnogo bolj lačen in destruktiven do vseh novosti in ga uzakonjena pohlepna požrešnost podpira na vseh nivojih. Kar se politikov tiče so se pa zadeve tako močno standarizirane s samim sistemom, da pade takoj vsak pod Levo Sceno že avtomatsko, ko se udejstvuje v politični igri. Strankarske igre so dobro plačane službe za izjemno nizke dosežke, ki jih sodelujoči izvajajo. Glede na mikro miljonskost Slovenije je izjemno sramotno, da ima tako širok vladno strankarski sistem s tako ubogimi rezultati. Zato sploh ne preseneča, ko gre županom in rakunom tako izjemno. So ljudje akcije in stojijo za izvajanjem idej in se ne sprašujejo preveč, kdo bo koga pred Rumenim Psom tunkal. Jim pa vsem priporočam še več kreativnosti in umetniškega povezovanja z resničnimi artisti. Mi smo namreč tisti, ki se ukvarjamo z vsebino, zvokom, barvo, oblikami… Vsekakor nas vse prebivalce tega planeta zanima bolj kvalitetna vsebina bivanja in to na enakovrednem nivoju. Lahko  le izzivamo vse, ki še tega niso skapirali, h prekinitvi stoletnih ignoranc in prepotrebni redistribuciji sredstev, kot nasprotje zbiranja številk na multimiljonskih bančnih računih zgolj iz potrebe dokazovanja in razkazovanja moči določenih posameznikov. Got it? Plun k’ delavc, pa je pristal med izbranimi komadi za moj Alien Greatest Copyrights album naj hitov.

Iz tvojega zadnjega komada Sazas Sax, ki si ga naredil skupaj z Klemnom in Kosto, je razbrati, da še kako dobro ohranjaš svojo kritiško noto do anomalij v družbi in na, spet smo pri tem, sceni. Mislim, da po vseh teh letih tvoj naboj in drža glasbenika, ki mu ni mar ni splahnila. Čemu to pripisuješ? Danes si zagotovo bolj zrel glasbenik kot nekoč. Vmes si nekaterim oprostil in tebi so oprostili. Pa vendar …

Pri vsem skupaj gre preprosto za rahlo in kreativno kritiško distanco do vsega nenaravnega v družbi. To je nekako formula za tako imenovani rebel moment skozi katerega pride do mojega izraza. Vsekakor je naprimer ravno pri organizaciji kot je Sazas čisto nepotrebno imeti tudi tako število zaposlenih, med katere se zvleče najbolj komercialne glasbenike in so tako kar avtomatsko na prednostni listi. Obstajati bi mogla samostojna baza podatkov z majhnim administrativnim teamom, ki v osnovi nima nikakršne zveze z glasbo, razen da pridobiva podatke od radio in tv postaj, ter kompjuter na podlagi vsega izkazanega, po dejanskih razmerjih razdeli finance, pridobljene od vseh uporabnikov, ki javno komercialno uporabljajo glasbene materiale. Tako bi ne prišlo do nikakršnih napak kot pri trenutnem nepravilnem razdeljevanju sredstev, ko dobi sedanji direktor ustanove za neznano pesem, ki jo je napisal, govorim na pamet, 240.000 EU, v nasprotju z masovnim hitom, ki so ga vrtele vse glasbene postaje in so v Sazasu ovrednotili, da bil je kljub poslanih uradnih statistikah iz vseh slovenskih radijskih postaj, bil zavrten le štirikrat. In ko se avtor legitimno pritoži na to dejstvo, mu pizduni mirno razložijo, da se ni pritožil v zakonsko določenem roku štirinajstih dni. Pa, saj je napaka nastala z njihove strani. Kdo je pa za to odgovoren. Saj to ni razpis, ko prosiš za sredstva iz državnih resorsov. Where is the money in kateri lopovi, se itak ve, so v parlamentu izvolili recimo tak legitimen rip off štirinajstdnevni rok. Vsekakor so tudi privatno prijatelji z vladajočimi na Sazasu. Dragi moji, to pa je black politics in je pod evropskim zakonom zelo kazniv. Saj še pridemo do tja. Vendar zaenkrat tudi v primerih miljonskih kraj dejanski manjkajoči del financ le redko pride nazaj pripadajočim upravičencem. Kdo bo pa to spedenal? Robin Hood, Batman ali Spiderman? Kje je tukaj zrelost? Pa zakon zrelosti? Komu je tu še treba kaj oproščati. Na zrelost se lopov pos***e.

Kako danes s petnajst letno distanco gledaš na glasbeno dogajanje pri nas. Vmes so se celo tranziti glasbe spremenili, z radia in televizije na internet. Ne le Slovenija in Evropa, cel planet se zaradi spletnih transferzal zdi kot vasica. Ni moč več ubežati ali pač?

Vsekakor je nivo glasbenih skupin in posameznikov predvsem v alternativni glasbeni sceni izjemno visok. Elektronska klubska glasba je na svetovnem nivoju, produkcija je izjemna. Prodaje so seveda prek weba in svet je na ta način vsekakor dostopen. Pa vendar je to vseeno rahlo iluzorno, saj se izjemno bližamo življenskem stilu tako super prikazanem v animiranem filmu Wallie. Sedenje pred ekranom je Meka in Medina, če aktivno in zavestno ne premaknemo riti v naravo lahko računamo vsi na kratkoročno in dolgoročne posledice. Sicer pa nimam kaj več dodati h komentarjem o mainstream slovenski glasbeni sceni, česar ne veste tukaj sami bolje. Nekaj avtorjev dosega lepe uspehe z iskrenim avtorskim originalnim izrazom in tako je to od vedno bilo. Ali si unikaten, ali pa trgovec. V obeh primerih lahko zgolj uspeš ali pa ne. Seveda je vedno vsaj srednja pot tista, ki daje človeku stabilen zagon.

Veliki del novodobnega domačega hip hop plemena te še vedno gleda kot botra hip hopa pri nas. So oni res nasledniki tvojega flowa? In kdo so pravzaprav tisti, ki jih posebej spoštuješ?

Ker ne sledima razvoju slovenskega hip hopa, tako detajlno kot bi si lahko kdo mislil, lahko izpostavim naslednje MCje, ki se mi zdijo omembe vredni skozi celostni pristop pri stvari, ki jo sam ne morem označit kot pleme, saj gre predvsem za posameznike. Vsekakor Klemen Klemen in Kosta MC, pa Zlatko aka Zlatan Čordič, ki morda resnično fura tako ala pleme muvment, njegov krog je res širok. Megi iz Pirana, Eyeceeou iz Maribora in Valter Rap iz Nove Gorice, ki natrga s komadom Enu Kanu, pa so posamezniki, ki imajo potenciala na zalogi. Recimo 6Pack Čukur s komadom Nivedur je izjemno zabaven in mi je res kul opazovati njegov tudi medijski napredek od nič do sedaj. Tudi Nikolovski je naredil svoje, folku trga N’toko, pa Dado in Fiji, sicer pa so Siti Hlapci med mojimi ljubšimi izvajalci, čeprav jih prav zaradi ekskluzivno reggea godbe ne moremo siliti v hip hop pleme. Repa tudi nekaj deklic, vendar to še ni to. Vsekakor ima folk probleme z aranžmaji komadov, razen Murat in Jose. Jamirko ju je izjemno dobro usmerjal vsa ta leta. Osebno sem itak bolj funk kot rap. S tem ne mislim glasbenega izraza, ampak lajfstajl.

Bil si Eminem še preden se je ta smrkavc pojavil v Detroitu. Celo ukradel ti je lirični model – analiziranja in kritiziranja glasbene scene. In še danes ga uporablja. Beli raperji so pa kljub temu tudi danes zelo redki. Zakaj je tako? Hendrix je bil črnec z kitaro in je rocku rekel rock, toda danes je več znanih in priznanih belih rockerjev kot črnih. Zanimivo?

White man’s gotta God complex je naslov komada ortodoksne rap skupine Public Enemy in naslov drži maksimalno. Če pogledamo iz ekološkega aspekta, ki je dan danes najpomembnejši moment s katerim se lahko ukvarjamo na svetovnem nivoju, vidimo, da je prav beli človek iz krajev kjer prihaja Eminem okužil, izropal, degradiral in vse možno zajebal na svetovni ravni smetenja planeta. Ravno sem v fazi po ogledu filmov Home, Zeitgeist in projekt What about me, glasbene skupine 1 Giant Leap in me zanima najbolj zdravljenje planeta. Tako lahko vidim, da se je podoben rezultat kot pri ekosistemu zgodil tudi v glasbi oz. pakiranju in preprodaji, ko je spet beli človek kot vodilni manipulator ravnal skrajno sebično. Na srečo, pa se meje od pojava svetovnega povezovanja prek interneta v celoti brišejo in so možnosti skoraj v celoti enakovretne za vse akterje, ki se igramo z zvokom. Podobno je na ostalih izraznih nivojih. Z Eminemom pa se zaradi njegovega heroinskega življenskega stila vseeno ne bi primerjal.

To poletje boš bolj ali manj v delovni vnemi. Ob obletnici pripravljaš veliko nastopov v Sloveniji in reizdajo Leve scene. Ali lahko pričakujemo tudi novi material, novo ploščo?

Kot sem omenil, pripravljam album hitov Alien Greatest Copyrights, kjer bodo objavljeni vsekakor vsi naj odmevnejši komadi: Leva Scena, Stremetzsky, Plun k’delavc, Sirni&Mesni (Burek), V mestu nekaj dogaja, Vrž me na planet, Tarzan, Who’s the real Kekec, Čudna pot, Utrip Mladosti, Nai Firma, Zadeta si lepa Ljubljana/Hašiš, Lajf, Krpan je Krpan, Sazas Sax in še en hudo aktualen komad, ki ga bom posnel v tem času. Skratka funktastično. Ob tem je za vseslovensko turnejo z big live bendom že bookirana tudi dvorana v Ljubljani.

  • Share/Bookmark

Dalaj & Miranda 10 years

Dragi blog,

V soboto sva praznovala ‘uradnih’ 10 let dogodivščin. Presenetla sva se v celoti. Nepredvidljivo in nelogično, za naju, za ostale. Life is good, life is like a dance… Vsi smo kreatorji svojih zgodb, eni tako, drugi drugače… Sem in tja se zgodbe srečajo, čemur pravim presek množic, tako kot v osnovni šoli.

V Arboretumu smo se zbrali večinoma v belih oblekah in imeli abstraktno žuranje. Sicer se je jedlo, pilo, družilo in plesalo kot se na večino takih dogodkov, ampak vse je bilo drugače. Nekdo, ki sedaj uradno svetuje svetuje ministrici za kulturo, je takrat izjavil, da je bil to medijski dogodek leta, kot Beckam in Posh v UK. Ha ha… Vseeno sem raje Dalaj in Miranda Miranda. Hvala vsem prijateljem za lepe čestitke in hvala vsem against. You’ve helped in making us stronger and more loving.

Dalaj

  • Share/Bookmark

Igranje v indijskih filmih… HAHAHA

Kot vsakega ‘forinerja’, ki se pojavi v indijskih filmih me je čisto klasično srečal casting agent sredi ulice v Pondicherry-ju: “Hi Sir! Are you willing to participate in film shooting? It’s the biggest film in Tamil Nadu so far and you will be having chance to meet one of the biggest cinema stars in India, Rajini Kanth.” Whooow, Rajini nas osebno vabi al kaj. BTW? Kdo je Rajini? Never heard of him. No, pa da vidimo.

Ko me je Kumar še dodatno informiral o vseh detajlih snemanja, sem se dokaj hitro odločil, malo iz radovednosti, delno zaradi ponujenih 1000 rupij, ki jih v Indiji ne najdeš kar tako. Sicer je cena za EU in tudi SLO razmere komično nizka (cca 15 EUR), pa je v primerjavi s povprečno indijsko delavsko plačo 2000 rupij na mesec, skoraj kot super zadetek na tomboli.

Stroški prevoza so zmeraj vključeni, tako tudi hotel, pa zajtrk in kosilo. Obroki so sicer tipični indian meal / indijski obrok, pa vendar zmeraj postrežejo vegetarijanski in mesnojedi verziji… Prvo srečanje z bollywoodom je bilo tako postavljeno za večerno snemanje na mednarodnem letališču Chennai.

Madras, kamor me je še z ostalimi dvemi background akterji po eklektičnih indijskih cestnih pripeljal za to priložnost najet taxi, so iz političnih razlogov pred leti preimenovali v Chennai (populacija cca. 5mio oz. 7.5mio z okolico).

Skoraj vsi indijskih poslovni in javni prostorih so večinoma hlajeni z air-condition napravami, zato sem bil pripravljen in nisem prišel samo v kratkih rokavih. Ker je prav to letališče eno izmed najbolj obiskanih v Indiji, je bilo snemanje scene prihoda glavnega junaka hitro in trajalo le dva večera… Naloga nas forinerjev, pa glumit turiste, ki uletavajo iz vsepovsod po svetu, skratka klasična background tapeta.

Ko je uletel Rajini Kanth na sceno, so se vsem domačinom, razen režiserja in producenta zašibila kolena in takoj so nas belčke postavili vmes na svoja mesta. Varno iza ograje, pa so domačini ‘odigrali’ mahanje zastavic in vzklikanje ob prihodu Shivaji-ja, glavnega protagonista oz. heroja filma, kot pravijo indijci.

Med eno izmed pavz sem se odsmukal do ‘nesmrtnega’ igralca/boga in mu podaril art CDrom Manhattan NY iz naše Kerubin.com produkcije z besedami: “A gift from European artists.” Bil je rahlo presenečen, čeprav tega ni odkrito pokazal in se v zelo elegantni, a skromni angleščini zahvalil in spravil darilo v torbo. Moj namen je bil dosežen, saj mi je osebno pomebno, da se izmenjujem(o) medkontinentalno.

V prizoru iz letališča, ki je pravzaprav prva scena v filmu, sem tako pristal v prvem planu in me lahko vidite v belo/plavi havajski srajci, z ruzakom na hrbtu… Mmm, stajling je bil hud… V glavnem so bili vsi moji indijski frendi totalno impresionirani, ker sem videl njihovega heroja v živo in celo upal pristopiti do njega in tako je to…

Po snemanju, na katerem sem zaradi obveznosti v Aurovillu ostal le prvi večer, sem direktno od casting agenta dobil na roko 1000 INR in se spet s taxijem odpeljal po ECR (East Coast Road) nazaj 130 km na jug. Fensi, bi lahko rekel, le če ne bi bilo na cesti sem in tja krav, divjih psov, pa norih voznikov, ki skoraj vsi po vrsti vozijo z dolgimi lučmi, ne glede na ostale udeležene v prometu. No, ker pa je bilo na cesti zaradi pozne nočne ure skoraj nič prometa, se je tako pot skrajšala časovno za dobrih 45 minut. Jep.

Plakat ob 150 dnevnem predvajanju filma.

Ni me presenetilo, ko se je čez dobre tri mesece  Kumar (casting agent) spet pojavil v okolici in začel organizirati večjo skupino za desetdnevno snemanje istega filma. Whoooot!? 10.000 rupij… Sej me bo folk še postrani gledal, tolk že služim… Haha… In smo šli… Trije mini busi iz našega konca… Glumit gljive… Še dobro, da sem vzel s sabo knjige in mjuzik, sicer bi se mi zaradi besne vročine in šundra v Chennaiju strgalo…

Nastanjeni smo bili v kar smooth novem hotelu, katerega ime sem pozabil, pa vseno povem, da je tudi montiranje v indijske hotele zanimiva dogodivščina. Obvezno pasoš, pa po deseti uri le ne hodit, ker je zaprto… Kumarju sem izrecno povedal, da hočem biti v sobi sam in tako sem edini od celotne klape imel solo room, kar je pomembno, ko se ti po dolgem dnevu čakanja in snemanja na popoldanski perfect luči za posnetek štirih kadrov, res prileže počitek v tišini.

V naslednjih dneh, se je v ogromni stari zapuščeni tovarni textila, ob nekje devetih zjutraj tako nabiralo v improvizirani jedilnici okoli 150 statistov, ki so z užitkom in tudi obilo pritožb s strani predvsem ruskih angažirancev, pomalicali idlije (riževi ‘cmoki’), čapatije, jajčne omlete, vsaj tri vrste prilog/juhic, neskončno riža in barjije (ocvrti zelenjavni zavitki). V indiji je zajtrk skoraj vedno v celoti vegetarijanski in sem se zato lahko le veselil za razliko prej omenjenih rusov, s katerimi smo kasneje, ko smo se srečali spet na snemanju v Kerali, ki ga bom opisal malo nižje, kar nekako spoprijateljili.

Po extra bananah in čaju smo prejeli ‘čudovite’ kostume. Lahko bi rekel jaooo, saj smo bili za vloge backgrounda opremljeni z srajcami, puloverji, hlačami, čevlji, plašči in maskami. Povprečna temperatura je bila tisti čas med 35-37C, torej ne prevroče, ne prehladno, tako, da smo junaško preživeli naslednjih nekaj dni v kuhanju na soncu in v senci. Spili smo neomejene količine vode in namiksanih sokov iz praška v stilu cedevite, katerih sicer ne pijem. Spraševal sem se, zakaj si delajo stroške z najemanjem nas tadragih forinerjev, ko pa bi lahko iza vročih mask skrili lokalne akterje in jih plačali vsaj pol manj, pa jim naredili res veliko uslugo. Uradni odgovor: Tujci vedo za kaj gre, so talentirani za igro in kot glavno, ne silijo v superstar igralce oz. glavno zvezdo filma. Ha, ha…

Glavno zvezdo so na snemanje vsak dan incognito pripeljali v skromnem, a klasičnem indijskem avtu Ambasador, ker je baje tako najlažje zaradi lokalnih oboževalcev. Zanimivo je bilo opazovati scenografsko kombinacijo poslikav za to priložnost pobrano od mehiških vplivov, romantični angelčkov in umetno zgrajenega bazena z kopijo beneške gondole. Temu kičastemu momentu se evropejci nismo mogli načuditi vseh deset dni snemanja.

Rajini je svojih nekaj scen vedno posnel šele popoldne. Zaradi indijske brzine in organizacije, je nekaj scenografije, ki jo vidite na švoh fotografijah, nastajalo sproti in vsaj 50 scenskih delavcev je od zgodnjega jutra do poznega popoldneva štemalo, malalo, žagalo, zabijalo materiale v zastavljeno celoto čez cel sončni dan, kar je potekalo umirjeno in razen stalnega klica tani (voda) so bili kljub številčnosti nevsiljivi, skoraj nevidni.

Kumar in casting ekipa je poskrbela za mednarodno pestrost nas ‘ekstrasov’ in bilo nas je od angležev, avstralcev, novozelancev, nemcev, rusov, irancev, američanov, madžarov, francozev, špancev, brazilcev, pa do nekaj indijcev iz dalnjega severa Indije, kjer so bolj svetlopolti od ‘people from south’ Indija, ki so res čokoladni 99%.

Spoprijateljil sem se z enim od kaskaderjev in mi je nekaj povedal o delovnih razmerah v Kollywoodu, kot se imenuje vsa filmska scena, ki izhaja iz Chenaija. Dela je veliko, plačano je srednje good za indijske povprečne razmere. Domači statisti dobijo med 250 do 500 rupij, kar je good, kaskaderji pa nekje od 500 do 2000 rupij, odvisno od nevarnosti scene, višine budgeta ali pa pohlepa producenta oz. njegove casting ekipe. Na tem snemanju je bil enako plačan kot mi. Torej 1100 rupij, saj smo se zaradi desetih dolgih dni še izborili za 100 rupij ekstra za večerje, rikše… Sicer je cena dobre večerje v elegantnih restavracijah od 150 rupij naprej, pa vendar ni uspeloskoraj nikomur zapravit več kot 850 rupij za ekstra dodatke. No, razen enkrat, ko smo šli v izjemno cool club Speed, kjer je tisti večer gostoval DJ iz Češke Republike in ga na debelo pokal z elektrom, tako da sem se dobro odtrgal v separiranem minifloru, medtem, ko so ostali pijuckali Kingfisher pirčk.

Link na video iz snemanja: http://www.youtube.com/watch?v=-MD47SBEmpI&feature=related

Ker so mnogi prijatelji iz AVja zvedeli, da spet ’snemam’ z Rajinikanthom, sta se dva opogumila in me nažicala, če jima lahko prinesem njegov avtogram. Ker je bilo pred nami tako deset dni snemanja se mi je po prvi noči, ko sem ga srečal na letališču zdela prošnja dosti preprosta, sem rekel da vsekakor. Tako sem tretji dan med pavzo pristopil do njega, ga pozdravil in vprašal, če se me spomne in če je že utegnil pogledati podarjeni cd. Enako kot prvič se mi je zahvalil in povedal, da si je ogledal naše ustvarjanje in liked it very much. Pogovor sva nadaljevala konstruktivno, pa sem mu še poleg kratkega opisa mojega ustvarjanja povedal, da sem naredil tako izi klubsko verzijo najbolj svete indijske mantre Om Namaha Shivaya, za katero sem slišal, da jo ima zelo rad in mu je kot pravijo najljubša. Tokrat ni bilo več pregrad in je prosil, da bi jo zelo rad slišal, če mu lahko priskrbim eno kopijo na CDju. Ko je to slišal še Shankar (režiser), pa producent in dance teacher Lawrence, so se vsi trije zagreli in prosili enako. Seveda sem napedenal kopijo vsakemu, plus še Red’a'red cd iz svoje zbirke, med drugim tudi za Petra Haina, ki je bil zadolžen za SFX, plus kaskaderje, namreč tudi on je v ‘prostem’ času, enako kot Lawrence režiser. Hja, huda klapa na kupu in če povem, da je scenografijo delal najbolj priznan slikar, scenski mojster in tudi režiser Tamil Nadu-ja Thotta Tharani, ni čudno, da je tako Sivaji: The Boss (uradni naslov) film z največjim zaslužkom, najdražjim budgetom in največjim ogledom v prvem dnevu do takrat v Indiji.

Nekaj dni kasneje sem spet med odmorom pristopil do mega/super/zvezdnika, kot ga tudi domačini ljubkovalno kličejo in vprašal, če je že utegnil kaj preposlušati mantro. Rajini je mirno odgovoril: I liked it really really much. Whooow. Ali bova kaj naredila s tem materialom sem poslovno zastavil debato. We will do something, je odgovoril. Ampak kako vas lahko kontaktiram, vi ste zelo zelo zasedeni, sem nadaljeval. Pomahal je najbližjemu asistentu, nekaj povedal v tamilščini in ta je kot v blisku pripeljal producenta, ki je skoraj prestrašeno švignil proti meni, da naj pustim zvezdo v pavzi, ko bere knjigo. Rajini ga je umiril z zamahom roke in naročil v angleščini pred vso ekipo naj mi da direktno telefonsko številko. Takoj sem jo dobil. In kot vsi pravijo, da če da Rajini besedo, se jo bo tudi držal. Sedaj sem bookiran na listi pomembnih klicev. Nadaljevanje sledi. Sicer pa je Sivaji, kar je tudi njegovo rojstno ime, poleg vsega njegov stoti film (100!!!) in do sedaj njegov najuspešnejši v karieri.
Predzadnji dan snemanja je nekako ustaljen dan, ko se stvari že bolj sprostijo, tako da sem po pogovoru in fotkanju z glavno žensko junakinjo filma, ki jo igra mlada Shriya Saran, spet spoštljivo pristopil v pravem trenutku, tokrat po kon;anem snemanju in zaprosil za avtogram, ki gre h njegovim dvem fenom iz Aurovilla. Ko so to videl še ostali člani ekipe, se je takoj naredila okoli Sivaji-ja skupina in sledilo je podpisovanje in fotografiranje z mega/super/herojem.
V KERALO
Na naslednji večji ’shooting’ sem se opravil šele leto kasneje za film Pashazzi Raja, ki je 200 let stara resnična zgodba o lokalnem Kerala heroju, uporniku proti angleškim imperialistom. Tudi tokrat ni šlo brez poti v Chennai, kjer se je ekipa tokrat v moji casting organizaciji namontirala na vlak in se zjutraj prebudila v mestu Thalacherry na zahodni obali južne Indije.
Ker je šlo predvsem za snemanje zunanjih masovnih prizorov, je bilo srečevanja z superzvezdniki iz tega konca Indije skoraj nič, pa vendar sem vseeno malo zadogajal z ‘debelušnimi’ akterji na snemanju ala večernega dvornega plesa.
Glavno snemanje je potekalo zunaj ob morju v znameniti trdnjavi Red Fort, v mestecu Kannur, ki je prav simpatična turistična točka. Po dolgem času sem srečal ’stare’ filmske znance iz Bangaloreja, ki so prišli kar z dvemi avtobusi, čisto sesuti zaradi nočne dvanajsturne vožnje. Vseeno smo bili vsi veseli, saj se nismo videli kar nekaj časa in lokacija je bila za razliko od Chennaija mega fresh…
Prvo jutro in praktično cel dan je minil v senčki mogočnih starih dreves, ter treniranju ekipe v vojaški hoji ala oooooold school…
Kot lahko vidite, iz fotk, sem imel ne le eno, ampak celo tri vloge. Igralec Gary Richardson, ki živi sicer v Bombayu, kjer vodi tudi šolo teatra in je povrh še pisatelj, je bil v tem filmu eden izmed lead ‘badcaracter’ vlog v muviju. Spoznala sva že prej na eni avdiciji v Bombayu, kjer sva si takoj izmenjala umetniške stvaritve, pa je kar napeljeval Kumarja, da naj raje jaz prevzamem njegov lik v filmu, ker ima čisto druge obveznosti… Hahaha… Vseeno pa je bila edina vrstica, ki sem jo ene trikrat uspešno odtulil: Company! Attention! Company! Marsh: Left, right, left… Left, right, left…
V pavzi pa sem se kot edini javil, da znam jahat konja za side roll of lieutenant in imel pol cel popoldan dogodivščine pod imenom vaja v senčnem parku. Bil sem tudi priča prihodu malih šolarjev na ogled trdnjave in neverjetno je bilo gledati prizor, kjer se je iz enega avtobusa skoraj petnajst minut valilo neskončno število otrok. Prav vprašat sem šel njihovega vodiča, koliko jih je na enem busu. Nekaj čez osemdeset je povedal. Zdelo se mi je, da jih je bilo vsaj še ene deset več.
Film prihaja v dvorane šele letos jeseni in kot napovedujejo bo ta epic saga spet velik blockbuster v Kerali in sosednjih deželah. Za prizore bojev, pa nisem utegnil iti, kljub temu, da sem tokrat, kot manager svojega teama zaslužil poleg klasičnih 1100 na dan, še 200 po glavi in ko imaš skupino petnajstih se v desetih dneh kar nabere nekaj, čemur se v naši deželi le čudimo.
  • Share/Bookmark

Dalaj in keramika (2.del)

Ker ste mnogi pokazali lep odziv ob moji prvi objavi del v keramiki, vam zdaj tudi premierno predstavljam moje prvo delo v tej tehniki. Lokacija Izola, bivša Kerubin galerija, mini prostor, ki sva ga z Mirando lepo pedenala dobra štiri leta, po selitvi v Indijo pa zaprla.
Zgodba, pa so štirje letni časi oz. smeri neba. Unikatne ploščice, ki so znotraj kolaža je Miranda unikatno izdelala v Gorenje Keramiki, ostale pa sem lahko nabral na odpadu gradbene firme Stavbenik iz Izole.
Uživajte…

  • Share/Bookmark